Kratki vodnik po Evropski uniji
Evropski parlament
Prosimo, izpolnite to polje

Vzhodna Azija

Vzhodna Azija ima bistven geostrateški pomen za EU, trenutno pa se spopada z velikimi geostrateškimi izzivi. V indijsko-pacifiški regiji živi več kot polovica svetovnega prebivalstva. Skozi to regijo potujeta dve tretjini svetovne trgovine z zabojniki, tamkajšnje pomorske poti pa so glavne poti za trgovino in oskrbo z energijo. Evropska unija je septembra 2021 sprejela strategijo za sodelovanje v indijsko-pacifiški regiji, da bi povečala navzočnost v regiji, vzpostavila partnerstva in okrepila na pravilih temelječ mednarodni red ter se lotila reševanja svetovnih izzivov. Unija svoje sedanje instrumente prilagaja tako, da podpirajo njeno strateško avtonomijo. V svojem strateškem kompasu za varnost in obrambo, ki ga je Svet uradno odobril marca 2022, spodbuja odprto in na pravilih temelječo regionalno varnostno strukturo, vključno z varnimi pomorskimi potmi, krepitvijo zmogljivosti in okrepljeno pomorsko prisotnostjo v indijsko-pacifiški regiji.
Strategija EU vključuje sedem prednostnih področij: trajnostna in vključujoča blaginja, zeleni prehod, upravljanje oceanov, digitalno upravljanje in partnerstva, povezljivost, varnost in obramba ter varnost ljudi.
Na tem območju so pogosto težave z varnostjo zaradi severnokorejskega jedrskega izziva, pomorskih sporov v Vzhodnokitajskem in Južnokitajskem morju ter tajvanskega vprašanja. Evropska unija nastopa v vlogi pomembne gospodarske partnerice v vzhodni Aziji in si prizadeva za spodbujanje pravične trgovine, multilateralizma, vzpostavljanje institucij, demokracijo, dobro upravljanje in človekove pravice.

To poglavje obravnava območje vzhodne Azije. Glej še poglavji o južni Aziji (5.6.7) in jugovzhodni Aziji (5.6.9).

Pravna podlaga

  • Naslov V (zunanje delovanje EU) Pogodbe o Evropski uniji,
  • členi 206 in 207 (trgovina) ter od 216 do 219 (mednarodni sporazumi) Pogodbe o delovanju Evropske unije,
  • sporazumi o partnerstvu in sodelovanju (dvostranski odnosi).

Kitajska (Ljudska republika Kitajska)

Evropska unija in Kitajska sta uradne diplomatske vezi vzpostavili leta 1975. Leta 1989 so bili odnosi prekinjeni po protestih na Trgu nebeškega miru. EU je odnose s Kitajsko ponovno vzpostavila šele leta 1994, še vedno pa je v veljavi embargo na orožje, ki ga je uvedla leta 1989. Ker na ravni EU ni podrobne skupne opredelitve embarga na orožje, je razlaga pomena prepuščena posameznim državam članicam v skladu z njihovimi nacionalnimi zakonodajami.

Pod vodstvom predsednika Ši Džinpinga so se politične razmere na Kitajskem od leta 2012 znatno spremenile. Leta 2018 je bila sprejeta sprememba ustave, ki Ši Džinpingu omogoča, da za nedoločen čas ostane na položaju generalnega sekretarja Kitajske komunistične partije, vodje države in vojske. Kitajsko zunanjo politiko v zadnjem obdobju zaznamuje bolj odločen pristop, saj ima največ razpoložljivega aktivnega vojaškega osebja na svetu. Kitajska je druga največja porabnica sredstev za vojsko, takoj za ZDA. Leta 2024 je obrambni proračun Kitajske znašal približno 231 milijard USD, kar je 7,2 % več kot leta 2023.

Kitajska je uradno splavila svojo tretjo letalonosilko Fujian (imenovano po provinci, ki leži nasproti Tajvana) v sklopu stalnih prizadevanj za izgradnjo popolnoma sodobne sile, ki bo do leta 2027 enakovredna tekmica vojski ZDA. Na Kitajskem je v izgradnji tudi četrta letalonosilka, ki naj bi imela jedrske zmogljivosti. Kitajske pomorske sile gradijo vojne ladje z večjo hitrostjo kot vse ostale sile skupaj. Kitajska širi in povečuje vojaško prisotnost v Južnokitajskem morju, Tajvanski ožini in Malajskem prelivu, ki je bistvenega pomena za mednarodno trgovino.

Čeprav so se s skupnim strateškim programom za sodelovanje med EU in Kitajsko do leta 2020 povezave okrepile, so se odnosi zaradi stališča Kitajske o ruski invaziji na Ukrajino in njene odločnosti v Tajvanski ožini od leta 2022 poslabšali. Dvostranski odnosi med EU in Kitajsko so se začeli slabšati že leta 2021, potem ko je Kitajska uvedla protiukrepe na sankcije EU na področju človekovih pravic.

Zunanji ministri EU so se sestali maja 2023, voditelji Unije pa so se na zasedanju Evropskega sveta srečali junija 2023 in ponovno potrdili veljavnost večplastnega pristopa EU do Kitajske, določenega v strateški perspektivi EU-Kitajska iz marca 2019: kot partnerica, kot konkurentka in kot sistemska tekmica, pri čemer sta konkurenca in rivalstvo postala še pomembnejša. Voditelji EU se strinjajo, da je treba s Kitajsko sodelovati, kadar je to v interesu EU, hkrati pa si prizadevati za zmanjšanje strateških odvisnosti („zmanjšanje tveganja, ne pa razhod“). Unija je od leta 2025 zaskrbljena zaradi sistemskih neravnovesij v kitajskem gospodarstvu, ki vključujejo izkrivljajoče industrijske politike in prakse, ki ustvarjajo presežne zmogljivosti in negativno vplivajo na članice Svetovne trgovinske organizacije (STO). Evropska podjetja na Kitajskem se še vedno spoprijemajo z diskriminacijo in neenakimi konkurenčnimi pogoji, pri čemer so številni sektorji večinoma še vedno zaprti za tuje naložbe.

Evropska unija je zaskrbljena zaradi zaostritve napetosti v Tajvanski ožini in nasprotuje enostranskemu uveljavljanju sprememb s silo, Kitajsko pa kot članico Varnostnega sveta OZN poziva, naj spoštuje mednarodno pravo. Prav tako je izrazila zaskrbljenost zaradi vprašanj človekovih pravic v Tibetu, Xinjiangu in Hongkongu.

Na 24. vrhu EU-Kitajska decembra 2023 so bila obravnavana ključna geopolitična in gospodarska vprašanja. Na visoki ravni so potekali dialogi o podnebju, digitalni politiki, ekonomiji, strategiji in človekovih pravicah. EU je poudarila tri glavna področja: 1) mednarodne odnose, vključno z rusko vojno v Ukrajini, 2) trgovino in 3) pomen mednarodnega reda, ki temelji na pravilih. Kitajska pa se je osredotočila predvsem na trgovino in naložbe. Kljub nerešenim trgovinskim sporom, kot so carine na kitajska električna vozila in trditve EU o kitajski diskriminaciji evropskih proizvajalcev, EU in Kitajska načrtujeta naslednji skupni vrh leta 2025, s katerim želita obeležiti 50. obletnico svojih odnosov.

Njena pobuda En pas, ena pot je od uvedbe v letu 2013 dosegla vse dele sveta in spodbuja globalizacijo s kitajskimi značilnostmi, kot so nepregledna javna naročila, kitajski delovni standardi in dolžniške politike. Država si prizadeva postati vodilna v svetu na področju visokotehnoloških panog in digitalnih tehnologij, tudi umetne inteligence in tehnologije 5G. Evropska unija je leta 2021 začela izvajati strategijo Global Gateway, večplastno strategijo, katere cilj je izboljšati povezljivost po vsem svetu ter povezati EU, njene države članice ter njihove finančne in razvojne institucije (Ekipa Evropa). Strategija Global Gateway je za EU pomemben geopolitični instrument, ki pomaga pri reševanju najbolj perečih svetovnih izzivov, od boja proti podnebnim spremembam in izboljšanja zdravstvenih sistemov do krepitve konkurenčnosti in varnosti svetovnih dobavnih verig. Dejansko gre za alternativo pobudi En pas, ena pot in zelo pomemben geopolitični instrument za EU.

Evropska unija in Kitajska sta zelo pomembni trgovinski partnerici. EU je leta 2024 iz Kitajske uvozila blago v vrednosti 517,8 milijarde EUR, medtem ko je na Kitajsko izvozila blago v vrednosti 213,3 milijarde EUR, zaradi česar ima trgovinski primanjkljaj v višini 304,5 milijarde EUR (trgovina je neuravnotežena v korist Kitajske). Trgovina med EU in Kitajsko je vsak dan vredna 1,9 milijarde EUR, saj vrednost uvoza na dan znaša približno 1,3 milijarde EUR, izvoza pa 600 milijonov EUR. Gospodarska neravnovesja in nepoštene kitajske trgovinske prakse pomenijo tveganje za ključne industrije EU (avtomobilsko industrijo, zelene tehnologije itd.). Ker je Kitajska pokazala, da je pripravljena izkoristiti odvisnost od kritičnih surovin, je bil Peking opozorjen, da bodo nepoštene trgovinske prakse vse pogosteje privedle do zaščitnih ukrepov (kot so protidampinške in izravnalne dajatve).

Komisija je oktobra 2024 zaključila protisubvencijsko preiskavo z uvedbo dokončnih izravnalnih dajatev na uvoz akumulatorskih električnih vozil iz Kitajske za obdobje petih let. V preiskavi je bilo ugotovljeno, da nepošteno subvencioniranje koristi vrednostni verigi akumulatorskih električnih vozil na Kitajskem, kar bi lahko gospodarsko škodovalo proizvajalcem akumulatorskih električnih vozil iz EU. Unija je izvedla več drugih ukrepov trgovinske zaščite, usmerjenih v kitajski uvoz, s katerimi je uvedla protidampinške dajatve, da bi svoje industrije, vključno z izdelki iz jekla in biodizlom, zaščitila pred nepoštenimi praksami oblikovanja cen. Kitajska je izvedla več trgovinskih povračilnih ukrepov, EU pa je nekatere kitajske trgovinske prakse izpodbijala pri STO. EU je januarja 2025 sprožila postopek pri STO proti Kitajski zaradi licenčnin v zvezi z intelektualno lastnino.

Potem ko je aprila 2025 predsednik Trump zvišal carinske stopnje ZDA, je Kitajska naznanila, da je pripravljena sodelovati z EU v boju proti protekcionizmu in pri ohranjanju svetovnega trgovinskega sistema. Kitajska sicer Evropsko unijo spodbuja k poglobitvi gospodarskih vezi, vendar slednja ostaja previdna zaradi trgovinskih neravnovesij in omejenega dostopa do trga, hkrati pa je zaskrbljena zaradi poštenih praks javnega naročanja.

Stališče Kitajske do ruske invazije na Ukrajino, s katerim želi Kitajska ohraniti nevtralen položaj, je zaostrilo napetosti z zahodnimi zavezniki. Kitajska sicer ni izrecno podprla vojne, vendar je poglobila vojaške vezi z Rusijo, tako da je povečala prodajo orožja in skupne vaje. Prav tako se ni pridružila sankcijam proti Rusiji, postala pa je ključni dobavitelj občutljive tehnologije, saj 80 % ruskega uvoza izvira iz Kitajske. Kitajska podjetja so se tudi izognila sankcijam EU, zaradi česar so bila leta 2024 uvrščena na seznam v sklopu 13. svežnja sankcij EU proti Rusiji. Decembra 2024 je EU uvedla dodatne sankcije proti šestim kitajskim podjetjem in enemu posamezniku zaradi dobave dronov in mikro-elektronskih komponent v podporo ruskim vojaškim prizadevanjem.

Unija v sporu v Južnokitajskem morju zagovarja globalno upravljanje in večstransko sodelovanje, pri čemer poudarja svobodo plovbe in preletov, hkrati pa poziva k mirnim rešitvam na podlagi pogajanj v skladu z mednarodnim pravom in Konvencijo OZN o pomorskem mednarodnem pravu. Regija je ključnega pomena za svetovno trgovino in vire, pri čemer Kitajska zahteva približno 90 % v okviru linije devetih črtic. Odločna dejanja Kitajske, vključno s konflikti s Tajvanom in Filipini, so zaostrila napetosti na tem območju.

Človekove pravice so dokazano najvidnejši primer sistemskega rivalstva v odnosih med EU in Kitajsko, saj Unija nenehno poziva Kitajsko, naj spoštuje svoje obveznosti v skladu s svojo ustavo in mednarodnim pravom ter spoštuje, varuje in uresničuje človekove pravice, tudi Ujgurov, Tibetancev in pripadnikov etničnih, verskih in jezikovnih manjšin ter drugih skupin po vsej Kitajski. Junija 2024 je v kitajskem mestu Chongqing potekal 39. dialog o človekovih pravicah med EU in Kitajsko. EU je izrazila zaskrbljenost v zvezi z omejevanjem temeljnih svoboščin, neodvisnostjo sodstva in prisilnim delom. Prav tako je ponovno izrazila svoje nasprotovanje smrtni kazni in Kitajsko pozvala, naj spoštuje versko svobodo, zlasti v zvezi z nasledstvom dalajlame.

Evropski parlament stalno sprejema resolucije o vprašanjih človekovih pravic v Hongkongu, Tajvanu in Xinjiangu ter o položaju Ujgurov, v katerih obsoja prisilno delo ter izkoriščanje manjšin. Sprejel je tudi resolucije o Tibetu, zlasti o položaju verskih in etničnih manjšin. Nedavne resolucije Evropskega parlamenta:

Tajvan

Evropska unija zagovarja politiko „ene Kitajske“ in obravnava Tajvan kot ločeno carinsko ozemlje in ne kot suvereno državo. Priznava ga kot gospodarski in trgovinski subjekt ter podpira njegovo sodelovanje v večstranskih forumih. S Tajvanom je razvila dobro strukturiran dialog o gospodarskih in trgovinskih vprašanjih v sektorjih, kot so avtomobilska, farmacevtska in kozmetična industrija ter industrija medicinskih pripomočkov.

Še naprej pa je zaskrbljena zaradi vse večjih napetosti v Tajvanski ožini in nasprotuje vsem enostranskim poskusom za spremembo sedanjega stanja s silo. Poleg vojaške prisile okoli Tajvana je zaskrbljujoče tudi, da bi lahko prišlo do poškodbe podvodnih infrastrukturnih kablov.

Leta 2023 je bil Tajvan 13. največji trgovinski partner EU, ki je bila četrta največja trgovinska partnerica Tajvana, takoj za Kitajsko, ZDA in Japonsko. Skupna blagovna menjava Tajvana z EU je leta 2023 dosegla 77,7 milijarde EUR. Istega leta je izvoz EU v Tajvan znašal 30,5 milijarde EUR, uvoz EU iz Tajvana pa 47,8 milijarde EUR. Tudi Združenje držav jugovzhodne Azije je ključni trgovinski partner Tajvana. Kar zadeva naložbe, je 4252 podjetij iz EU od leta 2023 v Tajvanu vložilo 58,17 milijarde USD.

Evropska unija in Tajvan organizirata tudi letna posvetovanja o različnih netrgovinskih zadevah, kot so pravice delavcev migrantov, zlasti za delavce v gospodinjstvu in v ribiški industriji, smrtni kazni, enakosti spolov in pravični obravnavi oseb LGBTQIA+. EU in Tajvan sta 5. marca 2025 v Tajpeju opravila sedmo posvetovanje o človekovih pravicah, na katerem sta poudarila svojo predanost človekovim pravicam, demokraciji in pravni državi. EU je ponovno izrazila, da nasprotuje smrtni kazni, in Tajvan pozvala, naj uporabi de facto moratorij. Druge teme, o katerih se je razpravljalo, so se nanašale na vprašanja varstva pravic delavcev migrantov, zlasti v ribiški industriji, in pravic delavcev v gospodinjstvu.

Na Tajvanu so januarja 2024 potekale splošne volitve, na katerih je bila udeležba 71,86-odstotna. V tretjem mandatu sta s 40,1 % glasov zmagala Demokratska napredna stranka (DPP) in njen kandidat William Lai (Laj Čingte), ki mu je tako uspelo ohraniti mesto predsednika. Tajvanski parlament, ki ima 113 sedežev, je razdeljen med tri glavne stranke in dva neodvisna člana, kar omogoča, da lahko mali parlamentarni partnerji pomembno vplivajo na politični program Tajvana.

Napetosti med Kitajsko in Tajvanom so se zaostrile po letu 2016, ko je stranka DPP zmagala na volitvah. Kitajska je odločno ukrepala in okoli Tajvana povečala število in obseg patrulj z bombnimi napadalci, bojnimi letali in nadzornimi zrakoplovi. Laj Čingte se je zavezal, da bo zaščitil dejansko neodvisnost otoka od Kitajske in nadaljeval usklajevanje z drugimi demokracijami. Tajvan je razvil edinstveno strokovno znanje na področju boja proti kibernetskim napadom, tujim informacijam, manipulaciji, vmešavanju in dezinformacijam na vladni ravni in v organizacijah civilne družbe.

Evropski parlament je v državo poslal že več uradnih misij. Posebni odbor o tujem vmešavanju v vse demokratične procese (INGE) je obiskal Tajpej v novembru 2021, kar je bil prvi uradni obisk Evropskega parlamenta v Tajvanu. Odbor INGE se je želel seznaniti s tajvanskimi izkušnjami pri obravnavanju kampanj vmešavanja in manipulacij ter razpravljati o inovativnem sistemu, ki ga je Tajvan vzpostavil za boj proti dezinformacijskim kampanjam in drugim vrstam hibridnih napadov. Decembra 2022 je Tajpej uradno obiskal Odbor za mednarodno trgovino. Ta obisk je potrdil, kako pomembna je za Tajvan krepitev strateških odnosov med Tajvanom in EU, ter natančneje, kako pomembni so zanj ambiciozni in vzajemno koristni celoviti trgovinski in naložbeni odnosi. Odbor Evropskega parlamenta za zunanje zadeve (AFET) je Tajpej uradno obiskal julija 2023. Glavna tema obiska so bila svetovna varnostna vprašanja v Tajvanski ožini.

Evropski parlament je večkrat pozval k tesnejšemu dvostranskemu sodelovanju med EU in Tajvanom na področjih, kot so trgovina, raziskave, kultura, izobraževanje, podnebne spremembe in varstvo okolja. Decembra 2023 je sprejel resolucijo o trgovinskih in naložbenih odnosih med EU in Tajvanom, v kateri je pozval k napredku glede sporazuma o naložbah med EU in Tajvanom. Prav tako je podprl aktivno udeležbo Tajvana v mednarodnih organizacijah, kot so Svetovna zdravstvena organizacija, Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja in Mednarodna organizacija civilnega letalstva. Kitajsko je večkrat pozval, naj se vzdrži vojaških provokacij Tajvana, in poudaril, da bi bilo treba vse spore med stranema reševati miroljubno in na podlagi mednarodnega prava.

Večkrat je pozval, naj bo vključitev Tajvana prednostna naloga v okviru indijsko-pacifiške strategije EU, hkrati pa se je zavzemal za dialog in sodelovanje s Tajvanom v vseh industrijskih sektorjih in dobavnih verigah, zlasti v strateško pomembnih industrijah, kot so visoke tehnologije in polprevodniške tehnologije. Tajvan proizvede dve tretjini polprevodnikov in 90 % visokokakovostnih polprevodnikov na svetu.

Evropski parlament kritizira vojaško zaostrovanje Kitajske in zavrača njeno gospodarsko prisilo. Oktobra 2024 je sprejel resolucijo, v kateri je Kitajsko kritiziral zaradi napačne razlage resolucije OZN 2758 o izključitvi Tajvana iz mednarodnih organizacij in zaradi stopnjevanja vojaških provokacij v Tajvanski ožini.

Hongkong

Evropska unija pripisuje velik pomen visoki stopnji avtonomije Hongkonga, ki jo je treba ohraniti v skladu z ustavo in mednarodnimi zavezami. Demokracija in temeljne svoboščine so se v Hongkongu v zadnjem desetletju močno poslabšale. Peking je utišal politično opozicijo, ukinil neodvisne medije in razpustil organizacije civilne družbe v prizadevanjih za odpravo načela „ena država, dva sistema“ kljub skupni izjavi Kitajske in Združenega kraljestva iz leta 1984.

Na volitvah v hongkonški zakonodajni svet leta 2021 so zmagali kandidati, naklonjeni Kitajski, kar je okrepilo vpliv Pekinga. Evropska unija je kritizirala volitve, ko je izjavila, da so prispevale k spodkopavanju načela „ena država, dva sistema“. Maja 2022 je volilna komisija z 99 % glasov za izvršnega upravitelja izvolila John Lee Ka-chiuja, kar je več od 66 % glasov, ki jih je prejela njegova predhodnica Carrie Lam. Na volitvah v okrožni svet decembra 2023 je bila volilna udeležba rekordno nizka. Volitev se je udeležilo 27,5 % volilnih upravičencev, kar je najmanj od predaje Hongkonga.

Kljub vse večjim mednarodnim kritikam je Hongkong marca 2024 sprejel nov zakon o nacionalni varnosti (znan kot člen 23 temeljnega zakona). Zakon zajema na novo opredeljena dejanja izdaje, vohunjenja, kraje državnih skrivnosti, hujskanja in tujega vmešavanja. Organizacije za človekove pravice menijo, da je to zadnji korak k utišanju demokratičnih glasov v Hongkongu, zaradi morebitnega vpliva te zakonodaje na pravice in svoboščine pa je zelo zaskrbljena tudi Evropska unija. Prva obsodba na podlagi tega zakona je bila izrečena septembra 2024, ko je hongkonški moški priznal krivdo zaradi nagovarjanja k uporu, ker je nosil majico z napisom.

V letu 2023 je bil Hongkong 31. največji trgovinski partner EU na področju blagovne menjave. EU je za Kitajsko in Tajvanom tretja največja trgovinska partnerica Hongkonga. Pri uvozu EU iz Hongkonga prevladujejo stroji in prevozna oprema. Pri izvozu EU v Hongkong prevladujejo stroji in naprave, prevozna oprema in kemični izdelki. EU je največja tuja poslovna skupnost v Hongkongu, saj od leta 2023 v mestu deluje 1548 podjetij iz EU, od katerih jih približno polovica uporablja Hongkong kot svoj regionalni sedež ali regionalne podružnice.

Evropski parlament je sprejel več resolucij o političnih razmerah v Hongkongu, v katerih je poudaril, da je spoštovanje temeljnega zakona ključnega pomena za odnose med EU in Hongkongom. Obsodil je vmešavanje Kitajske in opozoril, da ogroža model „ena država, dva sistema“. Kritiziral je kitajski zakon o nacionalni varnosti kot napad na avtonomijo, pravno državo in svoboščine Hongkonga. Poudaril je tudi, da mora Kitajska spoštovati svoje zaveze iz pravno zavezujoče skupne izjave, registrirane pri OZN.

Nedavne resolucije Evropskega parlamenta:

  • iz junija 2023 o krčenju temeljnih svoboščin v Hongkongu, v kateri je obsodil kitajsko zatiranje politične opozicije in pro-demokratičnih aktivistov v Hongkongu, pri čemer je zlasti omenil primer Jimmyja Laija;
  • iz aprila 2024 o novem zakonu o nacionalni varnosti v Hongkongu ter primerih Andyja Lija in Josepha Johna;
  • iz novembra 2024 o Hongkongu, zlasti primerih Jimmyja Laija in 45 drugih aktivistov, ki so bili pred nedavnim obsojeni z uporabo zakona o državni varnosti, v kateri je poudaril, da so Jimmy Lai in 45 pro-demokratičnih aktivistov neupravičeno zaprti;
  • iz februarja 2025 o krčenju prostora za civilno družbo v Hongkongu, v kateri je opozoril na vse večji pritisk na demokratsko stranko, da se razpusti, in na prekinitev raziskovalnih dejavnosti inštituta za raziskave javnega mnenja v Hongkongu.

Japonska

Evropska unija in Japonska sta strateški partnerici že od leta 2003. Imata skupne temeljne vrednote, kot so spoštovanje človekovih pravic, demokracija in pravna država, ter sta obe trdno zavezani trajnostnemu razvoju, multilateralizmu in sistemu Svetovne trgovinske organizacije, ki temelji na pravilih. Japonska je zavezana učinkovitemu izvajanju Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah in drugim večstranskim okoljskim sporazumom. Kljub temu Unija pri nekaterih vprašanjih vidi vzrok za zaskrbljenost: izvajanje smrtne kazni, kitolov in starševske ugrabitve otrok iz EU na Japonskem.

EU in Japonska sta dvostranske strateške odnose nadgradili februarja 2019 z začasnim izvajanjem sporazuma o strateškem partnerstvu med EU in Japonsko in začetkom veljavnosti sporazuma o gospodarskem partnerstvu med EU in Japonsko. Januarja 2025 je začel veljati sporazum o strateškem partnerstvu, s katerim je bil vzpostavljen trden dvostranski okvir med EU in Japonsko za okrepitev političnega in gospodarskega sodelovanja ter za reševanje globalnih vprašanj, kot so podnebni ukrepi, trajnostni razvoj in varnost. Cilj sporazuma o strateškem partnerstvu je okrepiti svetovni red, ki temelji na pravilih, ter spodbujati demokracijo, človekove pravice in prosto trgovino, hkrati pa okrepiti usklajevanje v večstranskih forumih.

Sporazum o gospodarskem partnerstvu je najpomembnejši dvostranski trgovinski sporazum, ki ga je doslej sklenila EU, saj zajema skoraj tretjino svetovnega bruto domačega proizvoda, skoraj 40 % svetovne trgovine in več kot 600 milijonov ljudi. Vključuje tudi obveznosti v zvezi z blagovno in storitveno menjavo ter zagotavlja okvir, ki spodbuja dvostranske naložbe. Določa tudi ambiciozne cilje za trajnostni razvoj in je prvi sporazum o gospodarskem partnerstvu, ki vključuje posebno zavezanost Pariškemu sporazumu o podnebnih spremembah. EU in Japonska sta junija 2020 podpisali sporazum o varnosti v civilnem letalstvu. Vzajemnost pravice vstopa državljanov EU na Japonsko brez vizuma je še vedno vprašanje v okviru dvostranskih odnosov, saj lahko japonski državljani v EU vstopajo brez vizuma.

Od začetka veljavnosti sporazuma o gospodarskem partnerstvu se je blagovna menjava povečala za 20 %, trgovina z agroživilskimi proizvodi pa za 34 %. Japonska je pozdravila odločitev EU o odpravi ukrepov omejitve uvoza živil iz regije Fukušima, ki so bili sprejeti po potresu na Japonskem leta 2011.

Japonska je za Kitajsko druga največja trgovinska partnerica EU v Aziji in sedma največja trgovinska partnerica v svetovnem merilu na področju blagovne menjave. Med letoma 2019 in 2023 se je trgovina z blagom in storitvami med njima povečala za 9 % in dosegla 188,6 milijarde EUR.

Obe strani se še vedno zavzemata za krepitev naložbenih odnosov, in sicer z ločenim sporazumom o naložbah, ki bi ga sklenili v prihodnosti in bi vključeval standarde varstva vlagateljev oziroma naložb in mehanizem za reševanje sporov. Od začetka digitalnega partnerstva med EU in Japonsko maja 2022 poteka delo na strateških področjih polprevodnikov, visoko zmogljivostnega računalništva in kvantne tehnologije, tehnologije 5G in več ter odporne digitalne povezljivosti. EU in Japonska sta med največjimi digitalnimi gospodarstvi na svetu. Prosti pretok podatkov med Unijo in Japonsko je bistven element za podjetja in je pomemben rezultat strategije EU za sodelovanje v indijsko-pacifiški regiji ter digitalnega partnerstva z Japonsko. Na gospodarskem dialogu na visoki ravni oktobra 2023 sta EU in Japonska sklenili dogovor o čezmejnem pretoku podatkov. Ko bodo dogovorjene določbe ratificirane, bodo vključene v sporazum o gospodarskem partnerstvu med partnericama.

Na 29. vrhu EU-Japonska julija 2023 je bila izražena močna podpora Ukrajini, partnerici pa sta obsodili tudi jedrske dejavnosti Severne Koreje in spodbudili stabilne odnose s Kitajsko. Voditelji so poudarili sodelovanje na področju varnosti, vključno s pomorsko in kibernetsko varnostjo, ter ponovno poudarili svojo zavezanost neto ničelnim emisijam toplogrednih plinov do leta 2050. Dogovorili so se tudi o okrepitvi sodelovanja pri zelenem prehodu, vključno z energijsko učinkovitostjo, nizko-ogljičnim vodikom in tehnologijami zajemanja ogljika.

Prvi strateški dialog med Japonsko in EU je potekal novembra 2024 na ravni zunanjih ministrov. Partnerstvo med EU in Japonsko na področju varnosti in obrambe je bilo sklenjeno na srečanju v Tokiu. Januarja 2025 je v Bruslju v okviru partnerstva na področju varnosti potekal dialog med Japonsko in EU o razoroževanju in neširjenju orožja.

Drugi strateški dialog med EU in Japonsko je potekal aprila 2025 in se je osredotočil na poglobitev varnostnega in obrambnega sodelovanja v okviru spreminjajočih se geostrateških izzivov, vključno z izzivi, kot so kibernetska vprašanja, pomorska varnost, varnost v vesolju ter boj proti tujemu manipuliranju z informacijami in vmešavanju.

Evropska unija in Japonska sta podobno misleči strateški partnerici in imata podobne pristope do indijsko-pacifiške regije, pri čemer se strinjata, da bi bilo koristno okrepljeno delovanje EU v regiji, pa tudi okrepljeno sodelovanje z Japonsko in drugimi zavezniki. V skupnem interesu je spodbujanje sodelovanja na področju povezljivosti, pomorske varnosti, okolja in podnebnih sprememb, trgovine in naložb, digitalnih vprašanj, spodbujanja multilateralizma in spoštovanja mednarodnega reda, ki temelji na pravilih.

Japonska in svet sta bila globoko pretresena zaradi umora nekdanjega predsednika vlade Šinza Abeja julija 2022 v Nari, kjer se je udeležil volilne kampanje v sklopu volitev leta 2022, ki so potekale le dva dni pozneje in na katerih se je za nadaljnjih šest let volilo polovico članov zgornjega doma. Liberalna-demokratska stranka je rahlo povečala število svojih poslanskih sedežev, dosežen pa je bil tudi nov rekord, saj so 28 % poslanskih sedežev zasedle ženske.

Vladajoča koalicija na Japonskem pod vodstvom Liberalno-demokratske stranke predsednika vlade Šigeruja Išibe in njene zaveznice stranke Komeito je izgubila večino na splošnih volitvah oktobra 2024. Največ je pridobila opozicijska stranka Ustavno-demokratska stranka Japonske, ki je pridobila 50 sedežev in skupaj dosegla 148 sedežev. Rezultati volitev odražajo splošno nezadovoljstvo zaradi škandala v zvezi s financiranjem in naraščajočo inflacijo, kar ustvarja negotovost glede prihodnosti japonske vlade in njenih gospodarskih obetov. Japonska bo julija 2025 izvedla vmesne splošne volitve v zgornji dom parlamenta, na katerih se bo volilo polovico članov. Sestavni del nadgradnje dvostranskih strateških odnosov med EU in Japonsko je tudi krepitev medparlamentarnega dialoga med Evropskim parlamentom in japonskim parlamentom.

Ustrezne resolucije Evropskega parlamenta:

Julija 2023 je v Strasbourgu potekalo 41. medparlamentarno srečanje med EU in Japonsko, na katerem so razpravljali o političnem, gospodarskem in socialnem razvoju, ruski vojni proti Ukrajini, varnostnih vprašanjih na Japonskem, v vzhodni in jugovzhodni Aziji, digitalnem partnerstvu med EU in Japonsko, sodelovanju na področju okolja in energije ter trgovinskih odnosih. Podpisana je bila skupna izjava, ki vključuje poziv k mednarodnim pravilom za umetno inteligenco.

Odbor Evropskega parlamenta za zunanje zadeve je Japonsko obiskal julija 2023. Sogovorniki so izmenjali mnenja o svetovni varnosti, kibernetski varnosti in dezinformacijah ter o ruski vojaški agresiji proti Ukrajini. Japonski parlament je izrazil resno zaskrbljenost zaradi varnostnih razmer na Tajvanu. Maja 2025 naj bi v Tokiu in Osaki potekalo 42. medparlamentarno srečanje med EU in Japonsko.

Južna Koreja (Republika Koreja)

Odnosi med Evropsko unijo in Južno Korejo segajo v leto 1997, ko je bil sklenjen sporazum o sodelovanju in medsebojni upravni pomoči v carinskih zadevah. Južna Koreja je ena od desetih najpomembnejših strateških partneric EU, njuno strateško partnerstvo pa temelji na treh glavnih stebrih, podprtih s tremi ključnimi sporazumi:

Deseti vrh med EU in Republiko Korejo je potekal maja 2023 v Seulu. Voditelji so se dogovorili, da bodo ohranili in povečali skupni pritisk na Rusijo, zlasti z učinkovitim izvajanjem sankcij. Evropska unija in Južna Koreja sta pozvali vse članice OZN, naj enotno in odločno nasprotujejo nezakonitemu programu Severne Koreje za orožje. Voditelji so razpravljali tudi o spodbujanju sodelovanja na področju polprevodnikov, mobilnih omrežij naslednje generacije, kvantnega in visokozmogljivega računalništva, umetne inteligence in digitalnih platform.

Marca 2024 je v Seulu potekalo 20. srečanje Skupnega odbora EU-Južna Koreja. Obe strani sta odločno obsodili rusko invazijo na Ukrajino, ponovno potrdili svojo predanost jedrski razorožitvi Korejskega polotoka ter se zavezali krepitvi varnostnih pobud in pobud na področju človekovih pravic. Razprave so se osredotočile tudi na razširitev zelenih in digitalnih partnerstev med EU in Južno Korejo, spodbujanje trgovine in naložb ter krepitev sodelovanja na področju zdravja, raziskav in kibernetske varnosti. Sektor napredne znanosti in tehnologije Južne Koreje, zlasti na področju robotike in umetne inteligence, ponuja priložnosti za okrepljeno sodelovanje EU. Po večjih kibernetskih napadih, za katere naj bi bila odgovorna Severna Koreja, država tudi krepi svojo strategijo za kibernetsko varnost.

Evropska unija in Južna Koreja sta novembra 2024 podpisali dvostransko partnerstvo na področju varnosti in obrambe, namenjeno razvoju in krepitvi dialoga in sodelovanja na področju varnostnih in obrambnih tem, vključno s pomorsko varnostjo, obrambo v vesolju, kibernetskimi vprašanji, neširjenjem jedrskega orožja ter preprečevanjem hibridnih groženj.

Osmo srečanje Skupnega odbora EU-Koreja na temo znanstvenega in tehnološkega sodelovanja je potekalo marca 2025 v Seulu, na katerem se je razpravljalo o raziskovalnih in inovacijskih strategijah. Razprave so se osredotočile na napredek pri političnih vprašanjih, prihodnji pridružitveni sporazum med EU in Korejo za drugi steber programa Obzorje Evropa ter na sodelovanje na kritičnih področjih, kot so umetna inteligenca, kvantna tehnologija, zdravstveno varstvo in ogljična nevtralnost.

EU in Južna Koreja sta uspešno zaključili pogajanja o pomembnem sporazumu o digitalni trgovini in ponovno potrdili svojo zavezanost strogim standardom na področju digitalne trgovine. Cilj dogovora, ki je bil napovedan na 12. seji Odbora za trgovino marca 2025 v okviru sporazuma o prosti trgovini med EU in Korejo, je povečati zaupanje potrošnikov, zagotoviti pravno jasnost za podjetja in olajšati nemoteno izmenjavo podatkov, hkrati pa preprečiti ovire za digitalno trgovino. Ključni vidiki sporazuma vključujejo čezmejni prenos podatkov, zaščitne ukrepe za zasebnost, elektronske pogodbe ter digitalno trgovino z blagom in storitvami.

Južna Koreja je na področju blagovne menjave osma največja trgovinska partnerica EU, medtem ko je EU tretja največja partnerica Južne Koreje. Od začetka veljavnosti sporazuma o prosti trgovini leta 2011 se je trgovina med njima znatno povečala in leta 2023 dosegla približno 130 milijard EUR, kar je 106 % več kot leta 2011. Vendar na nekaterih področjih izzivi ostajajo. Unija poziva Južno Korejo, naj odpravi stalne ovire za uvoz živalskih proizvodov iz EU in ratificira še nedokončano konvencijo Mednarodne organizacije dela o odpravi prisilnega dela.

Na predsedniških volitvah v Južni Koreji, ki so potekale marca 2022, je po zelo tesni tekmi zmagal konservativni Jun Suk-jol. Lokalne volitve so potekale junija 2022 in so sovpadale z nadomestnimi volitvami za proste poslanske sedeže v narodni skupščini. Vladajoča stranka predsednika Juna Suk-jola je zmagala na 12 od 17 volitev za župane velikih mest in guvernerje provinc, s čimer je še povečala svoj vpliv. Aprila 2024 so v Južni Koreji potekale parlamentarne volitve, ki veljajo za vmesni preizkus sedanje uprave. Liberalna opozicijska demokratska stranka je skupaj z manjšimi opozicijskimi strankami dobila 192 od 300 sedežev v narodni skupščini, kar je poraz za predsednika Juna Suk-jola in njegovo stranko.

Predsednik Jun Suk-jol je decembra 2024 razglasil izredno stanje, njegovo odločitev pa je parlament v šestih urah hitro razveljavil. Zakonodajalci, vključno s člani njegove stranke, so soglasno (s 190 glasovi za in brez glasov proti) izglasovali razveljavitev sklepa, s čimer so potrdili, da je prekoračil svoja ustavna pooblastila. V predlogu za razrešitev je bil predsednik Jun Suk-jol obtožen upora, ker naj bi zlorabil vojsko za zatiranje parlamentarne oblasti. Po njegovi razrešitvi je bil na njegovo mesto imenovan začasni vršilec dolžnosti predsednika države Han Dak-su.

Južna Koreja trdi, da ji Japonska še vedno dolguje odškodnino za drugo svetovno vojno. Odnosi ostajajo napeti kljub prizadevanjem za ponovno vzpostavitev vezi na podlagi pogodbe iz leta 1965. Posebno sporno vprašanje je vprašanje žensk tolažnic – žensk, ki so bile spolne sužnje med letoma 1932 in 1945. Južna Koreja je izrazila tudi zaskrbljenost zaradi namere Japonske, da bo iz svoje elektrarne Fukušima spuščala onesnaženo vodo nazaj v Tihi ocean, kar bo negativno vplivalo na življenje v morju in posledično na ribiško industrijo.

Med aprilom in septembrom 2018 so bili organizirani trije vrhi obeh Korej, namenjeni jedrski razorožitvi, vendar sta dialog in sodelovanje zastala po srečanju na vrhu med ZDA in Severno Korejo leta 2019, medkorejski odnosi pa so se nato znova poslabšali avgusta 2019 po skupnih vojaških vajah ZDA in Južne Koreje. Napetosti so dosegle vrhunec, ko je Severna Koreja v marcu 2020 izstrelila rakete kratkega dosega ter po razstrelitvi medkorejskega urada za zvezo v Kaesongu junija 2020 in smrti južnokorejskega državljana na severnokorejskem ozemlju.

Južna Koreja in ZDA so avgusta 2022 ponovno izvedle skupne vojaške vaje v skladu z odločitvijo predsednika Juna Suk-jola o okrepitvi politike odvračanja. Pred tem so se ZDA, Južna Koreja in Japonska spomladi 2022 udeležile obrambnih vaj z balističnimi izstrelki pred havajsko obalo, s čimer so pokazale boljše odnose med Seulom in Tokiem. ZDA, Južna Koreja in Japonska so januarja 2024 izvedle največje kombinirane pomorske vaje, s čimer so Severni Koreji pokazale svojo moč. Južnokorejska vojska je januarja 2024 izjavila, da ni več območja nesovražnosti.

Evropski parlament je zelo zaskrbljen zaradi medkorejskih odnosov. Evropska unija podpira diplomatsko rešitev korejske jedrske krize in namerava še naprej izvajati strategijo „kritičnega sodelovanja“. Evropski parlament je edina institucija EU, ki ima uradne odnose s Severno Korejo.

Kar zadeva parlamentarni dialog, je zadnje medparlamentarno srečanje potekalo leta 2022 v Seulu. V središču razprav so bili trgovinski in gospodarski odnosi, skupna prizadevanja v boju proti podnebnim spremembam ter podpora energetskemu prehodu, digitalna politika in stanje človekovih pravic v Severni Koreji.

Severna Koreja (Demokratična ljudska republika Koreja)

Politika EU do Severne Koreje je znana kot „kritično sodelovanje“, ki združuje sankcije in odprto komunikacijo. Odnosi so omejeni in brez veljavnih dvostranskih pogodb. Razvojno sodelovanje EU se osredotoča na prehransko varnost in humanitarno pomoč, za katero veljajo politične sankcije in sankcije OZN. Šest držav članic EU ima veleposlaništva v Pjongjangu, druge pa veleposlanike za celoten Korejski polotok s sedežem v Seulu. Zaprtje severnokorejskih meja leta 2020 je oviralo kroženje diplomatskega osebja.

Evropska unija je proti Severni Koreji kot odgovor na njene dejavnosti na področju razvoja jedrskega orožja in balističnih izstrelkov uvedla doslej najostrejše sankcije, ki jih je kdaj koli uvedla proti kateri koli drugi državi. Izvedla je vse zadevne resolucije Varnostnega sveta OZN in tudi vzpostavila svoj neodvisni režim sankcij, s katerim dopolnjuje in utrjuje sankcije OZN. V septembru 2020 je EU opravila četrti krog približevanja tretjim državam in jih spodbudila, naj resolucije Varnostnega sveta izvajajo v celoti. Unija je marca 2021 proti Severni Koreji prvič napovedala sankcije, povezane s človekovimi pravicami, v okviru globalnega režima sankcij EU na področju človekovih pravic. Na seznamu sta dva ministra in Osrednje javno tožilstvo za pomoč pri represivnih dejavnostih. Decembra 2022 je sprejela nove sankcije proti osmim posameznikom in štirim subjektom zaradi njihove vpletenosti v severnokorejske balistične in jedrske programe ter izogibanja mednarodnim sankcijam. Maja 2024 je uvedla nove sankcije proti šestim posameznikom in trem subjektom iz Severne Koreje zaradi njihove vloge pri izogibanju sankcijam in pomoči ruskim vojaškim prizadevanjem v vojni proti Ukrajini.

Severna Koreja je leta 2017 okrepila svoj jedrski program, zaradi česar so se povečale napetosti z ZDA in Južno Korejo. Čeprav je politika ZDA vključevala izvajanje največjega pritiska, si je nekdanji južnokorejski predsednik Mun Dže In prizadeval za umiritev napetosti, zato se je leta 2018 trikrat srečal s severnokorejskim voditeljem Kim Džong Unom. Vendar so se napetosti in nezaupanje po neuspelem vrhu leta 2019 v Hanoju med predsednikom Donaldom Trumpom in Kim Džong Unom povečale. Mednarodna agencija za atomsko energijo od julija 2021 poroča o povečanju jedrske dejavnosti v poskusnem reaktorju z močjo pet megavatov v jedrskem raziskovalnem središču Jongbjon. Severna Koreja od septembra 2021 izvaja preskuse z novimi manevrirnimi izstrelki dolgega dosega, ki lahko letijo nižje in zelo ravno, zaradi česar jih je težko prestreči. Leta 2022 je izvedla svoje največje preizkuse balističnih izstrelkov in dokazala, da bi medcelinske rakete lahko dosegle ZDA. Napetosti so se marca 2022 še povečale, ko je Severna Koreja pripravila novo vrsto medcelinskih balističnih izstrelkov (ICBM) z imenom Hwasong-17, največjo raketo doslej. Višina njenega leta presega višino katerega koli prejšnjega preizkušenega medcelinskega balističnega izstrelka, njen doseg pa znaša 6000 km. Južna Koreja krepi svoje obrambne zmogljivosti in vojaško sodelovanje z ZDA, tudi tako, da se udeležuje obsežnih skupnih vojaških vaj in vzpostavlja dodatne ameriške raketne obrambne sisteme. Strategija Severne Koreje je ZDA prisiliti k ponovnemu začetku pogajanj o sankcijah in humanitarni pomoči.

Severna Koreja je leta 2022 začela ponovno preizkušati izstrelke, kar poleg ruske invazije na Ukrajino pomeni velik izziv za južnokorejskega predsednika Juna Suk-jola, ki je začel sprejemati strožje ukrepe. Severna Koreja je v letih 2023 in 2024 še naprej izstreljevala balistične rakete, ki so v svoji končni fazi dosegle nadzvočno hitrost, ki je od 5- do 10-krat večja od hitrosti zvoka, kar jim omogoča, da se izognejo zaznavanju in protiraketni obrambi.

Septembra 2022 je vrhovna ljudska skupščina Severne Koreje sprejela zakon, ki določa, da je jedrski status države nepovraten in omogoča preventivne jedrske napade v primeru groženj neposrednega napada. Septembra 2023 je Severna Koreja spremenila svojo ustavo, da bi okrepila in razširila svoje jedrske sile, pri čemer je vodja Kim Džong Un poudaril, da je vse večje sodelovanje med ZDA, Južno Korejo in Japonsko „najhujša realna grožnja“, s katero se sooča izolirani narod.

Vrhovni voditelj Kim Džong Un je januarja 2024 odredil spremembo severnokorejske ustave, s katero je bil odpravljen cilj miroljubne združitve z Južno Korejo in to državo obravnava kot sovražno ločeno državo. Mirna združitev tako ni več del uradne politike, ta sprememba pa je povezana z vnovično podporo Kitajske in Rusije.

Konec leta 2024 naj bi bile severnokorejske enote napotene v Ukrajino, da bi podprle ruske sile. Približno 10.000 severnokorejskih vojakov naj bi bilo nameščenih v Kursku in vzdolž ruske meje z Ukrajino, kar je opazno stopnjevanje vpletenosti Severne Koreje v konflikt.

Severna Koreja je januarja 2025 izvedla preskus sistema manevrirnih izstrelkov, kar je bil njen tretji prikaz vojaške moči v tem mesecu. Preizkus, ki ga je nadzoroval Kim Džong Un, je vključeval podvodne izstrelke, katerih cilj je na površini in ki bi jih bilo mogoče opremiti z jedrskimi bojnimi glavami. Severna Koreja je v odziv na vojaške vaje ZDA in Južne Koreje obljubila odločen odziv in nakazala, da namerava nadaljevati s testiranjem orožja in ohraniti svoj konfrontacijski pristop kljub prizadevanjem predsednika Trumpa za diplomatsko sodelovanje s Kim Džong Unom.

Evropska unija je obsodila izstrelitve raket in Severno Korejo pozvala, naj izpolni svoje obveznosti iz resolucij Varnostnega sveta OZN in se vzdrži vseh dejanj, ki ogrožajo ugodne razmere za nadaljevanje diplomacije in dialoga. EU je zavezana jedrskemu razoroževanju. Dokler Severna Koreja ne bo izpolnila svojih obveznosti iz resolucij Varnostnega sveta, bo tako Unija še naprej strogo izvajala sankcije in spodbujala mednarodno skupnost, naj stori enako.

Delegacija za odnose s Korejskim polotokom (DKOR) je bila ustanovljena leta 2004. Od takrat je to edina institucija EU, ki ima uradne odnose s Severno Korejo. Medparlamentarna srečanja z vrhovno ljudsko skupščino niso redna. Čeprav je delegacija Evropskega parlamenta sprva poskušala ohraniti komunikacijske kanale odprte, so kontakti delegacije s Severno Korejo zaradi političnih in vojaških dogodkov v Severni Koreji ter zlasti njenih jedrskih poskusov in preskusov balističnih izstrelkov manj sprejemljivi. V središču rednih srečanj delegacije so bili odnosi med obema Korejama in varnostne razmere na Korejskem polotoku. Delegacija se bo srečala s predstavniki šest-stranskih pogovorov, da bi bolje razumela stališča in skrajne meje obeh strani ter ugotovila, ali obstajajo možnosti za pogajanja o umiritvi napetosti.

Evropski parlament je sprejel več resolucij, v katerih je obsodil jedrski in raketni program Severne Koreje. Aprila 2022 je sprejel resolucijo o razmerah na področju človekovih pravic v Severni Koreji, vključno s preganjanjem verskih manjšin.

 

Jorge Soutullo / Samuel Cantell / Airis Meier / Cristina Stanculescu